O prihodnosti fotovoltaike in solarne industrije smo se pogovarjali s prof. dr. Marko Topičem (več tukaj), ki je predstojnik Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko in dekan na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Njegov laboratorij se na področju fotovoltaike, še posebej na področju numeričnega modeliranja in simulacij sončnih celic in fotonapetostnih modulov, uvršča v svetovni vrh, kar se odraža v vrhunskih objavah in številnih vabljenih predavanjih na tujih univerzah in inštitutih. Leta 2022 je prejel Evropsko nagrado Alexander Edmond Becquerel za izjemne dosežke na področju fotovoltaike. Celoten intervju je sestavljen iz treh delov. V prvem delu smo se pogovarjali o tem, kako se je fotovoltaika razvila iz raziskovalne dejavnosti v zrelo panogo in o začetkih fotovoltaike pri nas. Izhodišče za drugi delje bil priznan članek z naslovom »Photovoltaics at multi-terawatt scale«, katerega so-avtor je tudi prof. Topič. Pogovarjali smo se o projekcijah fotovoltaike, in o tem, kako doseči množično solarizacijo. V tretjem delu intervjuja smo se pogovarjali o izzivih pri doseganju množične solarizacije.

Uspehi pridejo s trdim delom in predanostjo. Zelo sem vesel in ponosen na prehojeno pot Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko. Dejansko me najbolj veseli to, da sem delal in še delujem na področju, ki je res raslo, uspelo in se dokazalo s številnimi malimi koraki, in z malimi koraki se seveda daleč pride. Po drugi strani pa je izkušnja ta, da se ne da nič narediti na hitro, da je vedno potreben čas, vedno je potreben vložek energije, da pridemo potem do pravih rezultatov. Pri tem pa do pravih rezultatov prideš z ekipo. Individualno je to zelo težko; to je globalna znanost in to so globalni izzivi. Govorimo o tako imenovani fotovoltaični skupnosti, ki je prijazna, ki je konstruktivna, ki ima svojo misijo in ta misija nas povezuje: pomagati svetu na bolje, prispevati k trajnostnemu razvoju, prispevati k zelenemu prehodu. To je tisto, kar nas združuje in tudi nekako usmerja. V tej luči moram reči, da sem zelo zadovoljen, da sem imel priložnost že od samih začetkov biti na tako dinamičnem in tako uspešnem področju.

Takrat je bila v Sloveniji fotovoltaika praktično omejena na raziskovalno dejavnost. Soočali smo se z znanstvenimi, raziskovalnimi in razvojnimi izzivi. Leta 2005 je dr. Uroš Merc v podjetju BISOL postavil prvo proizvodno linijo in prišli so prvi slovenski fotonapetostni moduli.

Leto 2006 je bil pravi mejnik iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je podjetje BISOL pridobilo certifikat za fotonapetostni modul, kar jim je omogočilo prodajo svojih izdelkov na najzahtevnejših trgih v Evropi, vključno s Slovenijo. Drugič pa zato, ker smo se v Evropi organizirali v okviru evropske platforme za fotovoltaiko, kjer sta sodelovala tako industrija kot raziskovalna sfera. Takrat smo na evropskem nivoju začeli intenzivirati sodelovanje in koordinirati dejavnosti na pobudo Evropske komisije.

Imeli smo tri sončne elektrarne, ki so bile že priključene na električno omrežje. Prva je bila elektrarna Agencije za prestrukturiranje energetike, ki jo je vodil gospod Franko Nemec, in je bila priključena na omrežje leta 2001 z dovoljenjem Elektra Ljubljana. Leta 2005 sta se pridružili še dve elektrarni, ena na naši fakulteti in druga na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Tako smo dejansko začeli s poligonom in demonstracijskimi projekti, na katerih smo se tudi sami učili.

Dva velika mejnika sta v tem obdobju, začenši z letom 2008, ko je bilo zahtevano, da je za izgradnjo sončnih elektrarn potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Potem pa se je zgodil pomemben mejnik, ko je vlada oziroma pristojno ministrstvo to zahtevo umaknilo in določilo, da so to elektroenergetski objekti. Na ta način je bilo možno postaviti sončne elektrarne na vse stavbe, ki so že imele gradbeno dovoljenje. Tako so se sončne elektrarne začele postavljati na strehe, kar je spodbudilo koncept BAPV oz. ang »Building Applied Photovoltaics«.

Hkrati je prišla pobuda za zagotovljeno odkupno ceno, kot spodbuda in mehanizem, ki je omogočil hitro rast do leta 2012. Nato je sledilo zatišje, medtem ko so cene sončnih elektrarn vztrajno padale. V desetih letih so padle za približno 90 %.

Drugi večji mejnik je bil v letih 2015-2016, ko je bila uvedena shema net-meteringa za majhne proizvajalce z omejitvijo na 11 kW. To je bila pilotna uvedba uredbe pristojnega ministrstva, ki je spodbudila rast majhnih sončnih elektrarn in ponovno angažirala celotni sektor fotovoltaične industrije. Vrh smo dosegli lani (2023), ko smo inštalirali 600 MW sončnih elektrarn. Po tej shemi bodo letos še naprej gradili tisti, ki so lani pridobili soglasje.

Oboje, namreč izziv velikih sončnih elektrarn je seveda umeščanje v prostor in postopki, ki so dolgotrajni, zahtevajo državni prostorski načrt, kar traja nekaj let. To je bilo potrebno poenostaviti. Pristojno ministrstvo se trenutno pripravlja oziroma že uvaja nove spremembe, poenostavitve in pohitritve postopkov.

Po drugi strani pa energetske skupnosti temeljijo na principu, da ne more vsak imeti svoje lastne strehe. Imamo ogromno javnih objektov, in zakaj jih ne bi izkoristili za dobro vseh? Občine nimajo dovolj lastnih sredstev za investicije, vendar lahko pri energetskih skupnostih to izkoristimo, tako da se investira v okviru lokalne skupnosti in na ta način prispevamo k bolj učinkoviti rabi energije.